DiaFlex Forte stranski učinki, kontraindikacije in interakcije

Inzulinska rezistenca, hiperglikemija in sladkorna bolezen tipa 2 — kaj te besede pomenijo

Glukoza je sladkor, ki po krvi potuje do vsake celice v telesu; je glavno gorivo za mišice in možgane. Presnova glukoze je zaporedje korakov, po katerih telo sladkor iz hrane spravi iz črevesa v kri in iz krvi v celice. Ključ, ki celicam odpre vrata, je inzulin — hormon, ki ga izloča trebušna slinavka.

Inzulinska občutljivost pove, kako močno se tkiva odzovejo na dano količino inzulina. Visoka občutljivost pomeni, da je za enak učinek dovolj malo hormona. Inzulinska rezistenca je nasprotje: mišice, jetra in maščobno tkivo se na inzulin odzivajo slabše, zato ga mora trebušna slinavka izločiti več, da doseže isto. Nekaj časa ji to uspeva in vrednosti v krvi ostanejo v običajnem območju — prav zato rezistenca leta poteka brez znakov, ki bi jih človek opazil.

Hiperglikemija pomeni povišano koncentracijo glukoze v krvi. Ni diagnoza, ampak izmerjeno stanje. Kaže se lahko z žejo, pogostim uriniranjem, utrujenostjo in zamegljenim vidom, pogosto pa ne povzroči ničesar opaznega.

Predsladkorna bolezen ali prediabetes je izraz za vrednosti, ki so nad običajnimi, a še ne dosegajo meril za sladkorno bolezen. To ni čakalnica brez posledic in ni stanje, ki bi minilo samo od sebe; je razlog za nadzor pri zdravniku.

Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična motnja presnove glukoze, pri kateri se združita inzulinska rezistenca in postopno pešanje izločanja inzulina. Sladkorna bolezen tipa 1 je druga bolezen: imunski sistem uniči celice, ki inzulin izdelujejo, zato je injiciranje inzulina nujno od diagnoze naprej. Kdo je v katerem območju, ne določi spletna stran, ampak zdravnik na podlagi meritev in ponovljenih izvidov.

Interakcije z zdravili: metformin, sulfonilsečnine in inzulin

Metformin je najpogosteje predpisano peroralno zdravilo pri sladkorni bolezni tipa 2. Deluje predvsem tako, da zmanjša tvorbo glukoze v jetrih in poveča odzivnost tkiv na inzulin. Sulfonilsečnine, med njimi gliklazid, glimepirid in glibenklamid, spodbujajo celice trebušne slinavke k izločanju inzulina; delujejo ne glede na to, koliko ste pojedli, zato je hipoglikemija znano tveganje tega razreda zdravil. Injicirani inzulin nadomešča hormon neposredno, njegov odmerek pa je usklajen z obroki, gibanjem in vrednostmi, ki jih merite doma. Novejši razredi, kot so zaviralci SGLT2 in agonisti receptorjev GLP-1, delujejo po drugih poteh, a je vsem skupno eno: predpisani so bili z namenom spreminjati prav tisto vrednost, ki jo spremljate.

Ne trdimo, da naše dopolnilo vpliva na katero koli od teh vrednosti, in tega ne bomo trdili. Prav tako vas ne prosimo, da predpostavite nasprotno in sami presodite, da ni pomembno. Presojo o tem, kaj sme stati poleg vašega recepta, opravi tisti, ki je recept napisal.

Zato ostaja naše pravilo nespremenjeno. Prvič: o dopolnilu povejte zdravniku pred prvo tableto, ne po njej. Drugič: v prvem tednu jemanja merite pogosteje kot običajno, na tešče in dve uri po obroku, ker je nihanje čez dan takrat najbolje vidno. Tretjič: odmerka predpisanega zdravila ne prilagajajte sami, niti navzgor niti navzdol, in nobenega zdravila ne prekinite, da bi ga zamenjali z dopolnilom. To zadnje je najnevarnejše, kar je z našim izdelkom mogoče storiti.

Če se pojavijo znaki nizke vrednosti glukoze — tresenje, potenje, bledica, razbijanje srca, zmedenost, nenadna lakota — ravnajte po navodilih, ki vam jih je za hipoglikemijo dal zdravnik, dopolnilo prekinite in ga o tem obvestite. Če jemljete antikoagulacijsko zdravilo, povejte zdravniku, da naše dopolnilo vsebuje izvleček cimetove skorje. Pri bolezni jeter ali ledvic se posvetujte pred prvo tableto. Našega izdelka ne kombinirajte z drugimi dopolnili, ki vsebujejo cimet, berberin, krom ali alfa-lipoično kislino: sestavine se seštevajo, zdravnik pa lahko presoja le tisto, za kar ve, da to jemljete.